Teden v Bernu, ki se je razvil v nekaj večjega

“Prvi teden v marcu sem odpotovala v Švico na usposabljanje za vlogo Placement Officer-ja (PO) v Bernu. Končno sem imela priložnost spoznati sodelavce, s katerimi bom delala skozi vse leto, in se seznaniti z novim sistemom OPS, ki ga bomo vsi uporabljali. Prišla sem z jasnim namenom, da si pridobim čim več znanja. Nisem pa pričakovala, koliko več bom odnesla s seboj.

Seveda sem se naučila o sistemu OPS. A najpomembnejše lekcije niso imele skoraj ničesar opraviti s sistemi ali postopki. Namesto tega so izhajale iz nečesa precej preprostejšega. Spoznala sem, kako malo je v resnici potrebno, da ljudje drug drugemu pokažemo solidarnost, odprtost in smisel za humor. Nekje med usposabljanji, večernimi pogovori in dolgimi sprehodi po mestu smo ustvarili svojo majhno skupnost. Vsak je prispeval nekaj. Vsak je bil pomemben. Skrbeli smo drug za drugega, se skupaj smejali in prosti čas preživljali z raziskovanjem Berna. Za nekaj časa smo pozabili, od kod prihajamo, kakšne vloge imamo ali kakšne nazive nosimo. Vse to je počasi izginilo v ozadje. Konec koncev so te stvari le nalepke, ki jih pripenjamo drug drugemu, in redko pojasnjujejo, kdo v resnici smo. Brez da bi to resnično načrtovali, smo spustili svoje zidove. Zvečer smo sedeli ob ognju in si delili zgodbe. Podnevi smo se sprehajali po čudovitem parku nad mestom, opazovali Bern, ki se je raztezal pod nami, in preprosto uživali v družbi drug drugega. Podpirali smo se, spodbujali in spoznali nekaj pomembnega. Nobeden od nas ni sam v tej izkušnji. Naučili smo se, da je v redu prositi za pomoč, ko nam kaj ni jasno. In ko se zgodijo napake, ker se vedno zgodijo, preprosto rečemo »No pasa nada!!« (hvala, Nico) in gremo naprej.