O prostovoljstvu skupaj s Catherine iz Ugande

Sredi septembra smo se v Voluntariatu pridružili Festivalu nevladnih organizacij LUPA, ki ga tradicionalno ob začetku jeseni organizira CNVOS. Na stojnici na Prešernovem trgu smo predstavljali naše programe EVS, GLEN, SCI in druge prostovoljske priložnosti, obenem pa smo se pridružili festivalskemu dogajanju v bližnjem Pritličju. Na pogovor smo povabili Catherine Nakato iz Ugande, ki že nekaj let živi v Ljubljani. Pozvali smo jo, da nam pomaga razbiti nekaj mitov o prostovoljstvu v Afriki in da skupaj opozorimo na pomen odgovornega globalnega prostovoljstva.

Aktivistka z izkušnjami iz nevladnega sektorja rada spregovori o afriški celini, saj se ji zaradi vseprisotnega posploševanja godi velika krivica. »V Afriki je kar 54 držav. Kako se lahko na podlagi ene države, ene izkušnje, ene fotografije sodi cel kontinent? Afrika je tako raznolika, ampak vedno mečete vse v isti koš,« je začela svoj govor na odru lokala Pritličje. Kako Evropejci in Evropejke delamo prehitre zaključke na podlagi stereotipov in mitov, s katerimi odraščamo, je dobro ponazorila tudi z naslednjim primerom: »To je enako, kot da bi prišel turist v Ljubljano in šel na Metelkovo, potem pa naprej razlagal, da je cela Evropa kot Metelkova. A to se ne dogaja, medtem ko se razširjajo fotografije suhcenega otroka v Somaliji in naenkrat velja, da po celi Afriki stradajo.«

Zase ali za skupnost?

Posploševanje je nevarno in krivično, je nakazala 31-letnica iz države s skoraj 40 milijoni prebivalcev. O prostovoljnem delu je nato povedala, da ga pri nas in v afriških državah smatramo povsem drugače. Bila je zelo presenečena, ko je izvedela za slovensko prostovoljno gasilstvo, medtem ko v Afriki prostovoljno delo opravljajo večinoma ljudje iz Zahodnega sveta – študentje pridejo poučevat angleščino, zgraditi šolo in podobno. »A nič od tega na koncu ne pomaga, saj je ta pomoč prekomerno izkoriščena in ni dolgoročno zastavljena,« je vedno znova kritična.

Preden se nekdo odloči za prostovoljstvo v Afriki, se mora po njenem nasvetu najprej vprašati, kaj bodo imeli Afričani in Afričanke od tega? Bo to dobro samo zanj ali tudi za skupnost, v katero gre? Res znaš učiti angleščino ali graditi stavbo? Nameni verjame, da so vedno dobri, a niso dovolj. Zadaj so namreč vedno percepcije afriškega kontinenta na Zahodu, kjer vedno krožijo samo fotografije lačnih in žejnih otrok… In te slike predstavljajo 54 držav.

Naučiti ujeti ribo

Za Catherine Nakato je zanimivo tudi vprašanje prostovoljcev, ki se pred odhodom v Afriko odločajo, kaj naj vzamejo s seboj za otroke. Vedno je prisotna ta sebična potreba dati in pri tem večina razmišlja v zahodnem kontekstu – o šolskih potrebščinah. Potem gredo in opravijo nakupe v nizkocenovnih trgovinah v svojih državah. Vzamejo denimo po 100 komadov svinčnikov, izdelanih na Kitajskem, in ne plačajo nobenih vstopnih davkov v Afriki. Enako naredi še preostalih 500 prostovoljcev iz drugih evropskih držav, pa še humanitarne organizacije pripeljejo kontejnerje, polne takšnih stvari…

»In kdo ima potem največ od tega? Supermarketi, prevozniki in podobno. Nihče ne pomisli, da imajo v Afriki že tovarno, v kateri izdelujejo svinčnik, in v kateri so zaposleni starši otrok, ki so jim te šolske potrebščine namenjene. Kakšna je to logika?« Otroci bodo samo za eno fotografijo dvignili visoko te svinčnike, nato pa se bodo zlomili, izgubili in podobno… In potem bodo prišli novi svinčniki, nove barvice, novi zvezki… Na ta način se ne reši nič, ampak se samo ohranja razmerje, da so prostovoljci zgoraj in lokalno prebivalstvo spodaj, ter vzdržuje razmerje odvisnosti. Namesto, da bi jih, tako kot pravi stari obrabljeni rek – naučili ujeti ribo.

Prav tako je govorka zastavila zanimivo vprašanje, ali mora Afrika res doseči raven, na kateri je Zahodni svet? Mora res izgledati in delovati kot Zahod? »Ampak potem to ne bi bila več Afrika? Tudi Slovenija ne bi bila več Slovenija, če ne bi imela toliko gozda! Zakaj bi morala biti kot New York?« je sklenila svoje kritično razmišljanje.

Te zanima še več?

Če bi radi izvedeli več o naši krasni gostji, prisluhnite radijskemu prispevku iz arhiva Vala202. Če si želite bolj svežih vsebin, pa jo lahko spremljate na njenem Facebook profilu, kjer se pogosto javlja v živo.

O odgovornem globalnem prostovoljstvu smo se razpisali tudi v septembrski številki Slogopisa, ki je pravzaprav v celoti posvečena tej temi. Njen naslov povzema točno to, kar Catherine in ekipa Voluntariata ves čas poudarjamo, ko govorimo o mednarodnem prostovoljstvu: le dobri nameni ne zadoščajo!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

By continuing to use the site, you agree to the use of cookies. more information

The cookie settings on this website are set to "allow cookies" to give you the best browsing experience possible. If you continue to use this website without changing your cookie settings or you click "Accept" below then you are consenting to this.

Close