SCI tabor na Tajskem: »Domačini te sprejmejo čisto drugače«

Marko Balažič, ki ima svoj popotniški blog, obožuje potovanja. Zlasti daljša, ki niso preveč zastavljena vnaprej. Z načrtovanjem izgine spontanost, pravi, a vseeno se je pred dvema letoma odločil, da bo nekaj načrtovano prekinilo njegovo štirimesečno popotovanje po Aziji. Še pred odhodom se je prek Zavoda Voluntariat prijavil na mednarodni prostovoljski tabor Service Civil International (SCI) na Tajskem.»Delaš kot domačini, spiš kot domačini, ješ z njimi, kuhaš z njimi.. To je pravi način, da spoznaš pristno življenje v neki državi, obenem pa pomagaš lokalni skupnosti,« pravi o svoji dvotedenski izkušnji, ki jo je na kratko popisal na svojem blogu, več pa je razkril v spodnjem pogovoru.

Kje je potekal tabor, ki si ga izbral? Ga je bilo težko najti?

V majhni ribiški vasici Kok payom na jugu Tajske. Ja, pot ni bila najbolj enostavna (smeh). Ampak k sreči sem pri iskanju prave avtobusne postaje zagledal enega Škota. Pomislil sem, da je zagotovo namenjen na isto mesto in izkazalo se je, da pot odlično pozna, saj se vsako leto vrača prav na ta tabor.

Kdo vama je še delal družbo na taboru?

Bili smo mešana skupina, mlajši in starejši, iz celega sveta. Pet prostovoljcev je prišlo za pol leta ali leto, poleg tega pa nas je bilo še sedem, ki smo ostali dva tedna. Najstarejši je bil 45-letni Maročan, sam sem bil star 24 let, Belgijka pa se spomnim, da je imela samo 19 let.

Kako si se odločil za tabor in kako si ga izbral?

Vedel sem, da grem v Azijo, zato sem iskal tabore samo znotraj Malezije, Indije, Bangladeša in Tajske. Izbral sem glede na zanimivost in termin ter kontaktiral Voluntariat, tako da je bil postopek prijave res enostaven.

Za to, da bom del časa namenil prostovoljstvu, pa sem se odločil, ker sem si želel od blizu doživeti življenje ljudi v tamkajšnjih skupnostih. Všeč mi je ta ideja, da nekje ne pustiš nobenega slabega odtisa. Ne prideš s svojo angleščino, jih gledaš in fotografiraš kot v živalskem vrtu, ampak delaš z njimi, kuhaš in ješ z njimi, učiš njihove otroke…. Tako te domačini sprejmejo čisto drugače.

Na taborih je vedno prisotno takšno in drugačno delo. Kakšne so bile tvoje zadolžitve?

Prostovoljci smo pomagali pri gradnji mošeje. Zidali smo tudi kuhinjo na enem otoku sredi gozda, do katerega smo se morali peljati z ladjico. Vsak večer smo naredili načrt za naslednji dan, kaj bomo delali. Bilo je naporno, saj je bilo zelo vroče, ampak vsak je delal po svojih zmožnostih.

 Kakšno pa je bilo razmerje med delom in prostim časom?

Delali smo skoraj cel dan, ampak jaz na to nisem gledal kot na delo. Vmes smo se namreč malo podružili, malo smo kuhali, jedli, počivali, se učili… Tempo je bil umirjen. Saj je bilo težko nositi beton in podobno, ampak vse to nas je zelo povezalo z lokalci. Nismo znali tajsko, a kljub temu smo se odlično razumeli. So zelo prijazni in srčni ljudje, res so nas lepo sprejeli in bili so izjemno hvaležni za našo pomoč. Sploh zato, ker je na Tajskem večinoma razširjen budizem, ta vas pa je muslimanska. Mošeja jim veliko pomeni, zbirajo denar zanjo, s skupnimi močmi jo gradijo, in lepo je bilo sodelovati pri nečem, v kar verjamejo.

Kakšen je tvoj nasvet za vse, ki se spogledujejo z delovnimi tabori?

Vsekakor vsem zelo priporočam, da se udeležijo takšnega tabora. Zame je bila to res lepa in topla izkušnja, čeprav je vključevala fizično delo. Kar nekaj novih stvari sem se naučil, veliko smo skupaj doživeli, postali smo prijatelji, vodja tabora nas je tudi vse povezal v skupino na Facebooku, tako da lahko ves čas spremljamo, kaj se v vasi dogaja.

Ali se boš potemtakem udeležil še kakšnega SCI tabora?

Naslednje leto načrtujem daljše potovanje in seveda bom znova pogledal, ali bo kje na poti kakšen zanimiv tabor. Všeč mi ta pristop, da za seboj pustiš dobre sledi. Bil sem tudi že prostovoljec prek druge platforme, vendar tam ni šlo toliko za doprinos skupnosti, ampak bolj za pomoč zasebnikom, kar mi ni tako blizu.

Edina slabost, ki jo vidim pri SCI taborih, je, da je treba zanje nekaj privarčevati. Po prijavnini v Sloveniji sem moral nekaj plačati še na Tajskem. To me je malo presenetilo, ampak danes se mi zdi povsem razumljivo. Denar smo namreč dali vsi skupaj in iz tega budgeta smo kupovali hrano, prav tako smo kupili nekaj materiala in tudi na način pomagali našim gostiteljem.

 

Spraševala in zapisala: Darja Valenčič, Voluntariat

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

By continuing to use the site, you agree to the use of cookies. more information

The cookie settings on this website are set to "allow cookies" to give you the best browsing experience possible. If you continue to use this website without changing your cookie settings or you click "Accept" below then you are consenting to this.

Close