Delovni tabor v vaseh čisto blizu Louse

V gorah … tam nekje … na Portugalskem.

Že sam pogled skozi okno zadostuje, da se moja ramena dvignejo proti ušesom, roke se pokrčijo pred telo, kolena zatresejo, zobje pa, kajpak, zašklepetajo. Ker se letošnja zima zdi bolj ledena od svojih predhodnic, ne preseneča, da se v mislih pogosto pogrejem s spominjanjem na delovni tabor na Portugalskem, kamor sem se odpravila septembra 2017.

Seveda bi se pri opisovanju mojega doživetja lahko poslužila klišejev. Preprosto bi zapisala, da me je izkušnja delovnega tabora spremenila, da sem spoznavala kopico novih ljudi, izmed katerih je peščica postala mojih prijateljev. Nadaljevala bi s tem, da sem se naučila veliko novega o dinamiki skupinskega dela in o tovarištvu pri opravljanju povsem fizičnih nalog.

A če teh klišejskih misli ne bi pod vprašaj postavil zdolgočaseni bralec, potem bi jih nedvomno čas. Vsi namreč vemo, da tisto, kar tako radi pojmujemo kot spremembo osebnosti oz. spremembo v načinu razmišljanja, sicer občutimo, a ta kaj kmalu postane del nas, kraj in čas njene formacije sta z vsakim dnem bolj nepojasnljiva. Pa vendar se standardiziranim opisom mednarodnih projektov ne morem povsem izogniti.

Kriva neizvirnosti bom tako zapisala, da je bil delovni tabor razburljiva izkušnja zaradi izzivov, pred katere sem bila kot udeleženka postavljena.

Naštevajoč izzive, moram na prvem mestu omeniti hribe. Družina in prijatelji me še danes dražijo, kako sem prenesla pohode (z namenom markiranja gorskih poti), glede na to, da sem vse prej kot zagrizena planinka. Vse. Prej. Kot. To. Seveda jim ne povem, da sem se na tabor prijavila zato, ker sem, kot pravi otrok morja – naivno – menila, da bo ocean bližje. Tega sem lahko na svojo smolo zgolj od daleč opazovala pred in po kampu v Lizboni, sem pa noge vanj pomočila med enodnevnim izletom, ki so nam ga prijazno in pozorno organizirali organizatorji delovnega tabora.

Od moje naivnosti pa k povsem praktični situaciji. Brez dvoma je bil zame velik izziv sodelovanje v t. i. kuhinjski ekipi (‘kitchen team’), ki je bila zadolžena, da v dnevu pripravi tri obroke za dvajset lačnih, pardon, sestradanih ust.

Nadalje menim, da me je dinamika delovnega tabora izzvala sama po sebi. Tudi zato, ker se je od dinamike drugih mednarodnih projektov razlikovala bolj, kot sem si mislila pred odhodom. Povsem neprimerljiva je celo z mojim bivanjem v Belfastu, kjer sem v okviru Erasmus+ izmenjave preživela lanskoletni zimski semester. Gre za to, da je delovni tabor krajši, posledično pa bolj … intenziven. V 11 dneh druženju in skupnim aktivnostim ni bilo videti konca. Približno dvajset udeležencev, starih od 19 do 29 let, je bilo skupaj od jutra do večera, pa ponoči. Kadar nismo bili v hribih na delu, smo igrali karte, frizbi, poležavali ob bazenu. Delovni tabor je (bil) prostor za medsebojno spoznavanje, ob kavicah smo ure in ure preživeli razpravljajoč o svojih hobijih, študiju, preteklih potovanjih, načrtih za prihodnost. Se spoznavali. Se zabavali.

Poslovili smo se težko. Verjetno zato, ker je slovo nastopilo v času obdobja medenih tednov, ko smo v družbi drug drugega preprosto uživali. Brezskrbno. Kot se za dvajset mladih ljudi bojda spodobi.

Ker si čustveno, solzasto slovo interpretiram kot znamenje, da mi je bilo v Lousi res lepo, znancem in prijateljem pogosto priporočim udeležbo na katerem izmed delovnih taborov. V isti sapi jim svetujem, naj na tak tabor odpotujejo sami. Kajti le tako postane doživetje, ki je enkratno, neponovljivo. Lep, posladkan spomin, živahen in, kar je najpomembnejše, ne zmrzne niti v najbolj hladnih temperaturah.

:: Zapis prostovoljke Katje Miklavčič ::

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

By continuing to use the site, you agree to the use of cookies. more information

The cookie settings on this website are set to "allow cookies" to give you the best browsing experience possible. If you continue to use this website without changing your cookie settings or you click "Accept" below then you are consenting to this.

Close