SCI zgodba: ZANZIBAR, šola za vse življenje

Dober teden je minil, od kar sem se vrnila iz Afrike. Z mislimi sem še vedno v naši hiši v mirni vasici Maungani na Zahodnem delu otoka, obkrožena z ljudmi, s katerimi smo skupaj spisali nepozabno zgodbo.

Od nekdaj sem se ukvarjala s prostovoljstvom, za kar je zaslužna moja mama. Organizirala je delavnice in tabore za otroke v lokalni skupnosti, jaz pa sem z veseljem sodelovala. Delo z ljudmi, izmenjava idej in razveseljevanje otrok so me polnili z energijo in elanom. Nato je prišel čas, ko sem se zaposlila in nisem več našla časa za dejavnosti, ki sem jih opravljala pred tem. Postala sem nesrečna. Po naključju sem naletela na letak Zavoda Voluntariat in v meni se je ponovno prebudila želja po prostovoljstvu. Tokrat sem želela korak naprej in se usmerila v mednarodne tabore. Projekt organizacije ZAYDO (Zanzibar youth volunteer development organization) na Zanzibarju je bila ljubezen na prvi pogled – ohranjanje okolja, sajenje mangrov, učenje tujega jezika in spoznavanje lokalne kulture. Ta tabor je vseboval vse elemente, ki me zanimajo.

»POLE, POLE« IN »HAKUNA MATATA«

Ena bolj zabavnih zgodb na otoku se je zgodila prvi dan, na letališču. V kratkem razmahu so priletela tri letala. Prvi kaos se je zgodil ob izpolnjevanju obrazcev za vstopno vizo, ampak to ni bilo nič v primerjavi s prevzemom prtljage. Poskusite si predstavljati majhno letališče, tri letala turistov in količino prtljage, ki jo je bilo potrebno dostaviti svojim lastnikom. Letališče nima tekočega traku opremljenega z monitorji, kjer poiščeš svoj let in kovček že drsi mimo tvojih nog. Tukaj zadeva poteka malo drugače, »old school«. Delavci gredo z velikimi vozički do letala, kjer naložijo prtljago, jo postopoma vozijo do terminala in jo zložijo na tla. Ampak ker so bili ljudje neučakani, so uboge delavce napadli še preden so uspeli odložiti prtljago. Ljudje so drug preko drugega kopali med nahrbtniki in kovčki ter panično spraševali, kje je njihova prtljaga. Ta komedija je trajala dobro uro. Nato sem zasledila svoj nahrbtnik, počakala, da so se ljudje okoli prtljage malo razkadili in z nasmehom na obrazu zapustila prizorišče. Jah, dragi moji, to ni Evropa. Kot bi rekli domačini »pole, pole« (počasi, počasi) in »hakuna matata« (brez problema).

DELO

Naše delo v taboru je bilo raznoliko. Dopoldne smo imeli več fizičnega dela, po kosilu pa učno uro svahilija in spoznavanje lokalne kulture. Dvorišče je bilo kmalu polno otrok, s katerimi smo se ukvarjali do sedme ure zvečer, ko smo odšli v lokalno šolo, kjer smo učili angleščino. Okrog pol devetih smo sedli k večerji in debatirali o poteku dneva in naših vtisih. Po večerji je sledil kulturni večer, kjer je vsak večer en prostovoljec predstavil svojo državo in okolje, iz katerega prihaja. Dnevi so bili pestri in polni dogodivščin.

Dopoldansko delo je bilo izredno raznoliko: od sajenja mangrov, pobiranja smeti po plaži, recikliranja do čiščenja vaškega zdravstvenega centra …

Gozdovi mangrov so bili od naše hiše oddaljeni dvajset minut vožnje s kolesom. Moj najljubši del je bila vožnja skozi bananine gozdove in mimo prijaznih vaščanov, ki so nas vsako jutro glasno pozdravljali z »Jambo« (zdravo). Vožnja je bila kar precej adrenalinska, saj so ceste na otoku luknjaste in polne kamenja. Če je pred tem deževalo, so bile tudi polne vode. Zavore na kolesih so včasih delovale, včasih malo manj, in vožnja po hribu navzdol je zahtevala pozitivne misli, saj nikoli nisi vedel za katerim ovinkom te bo presenetil pastir s kravami.

Sajenje mangrov je izrednega pomena, saj le ti ščitijo otok pred morjem in neurji. Voda nenehno odnaša pesek iz otoka in brez mangrov bi Zanzibar z leti postal le spomin. Drevesa rastejo ob morju in imajo močne, okorne, razvejane korenine, zasidrane v pesek ter s tem naredijo tla bolj močna in odporna proti morski eroziji.

Delo je potekalo v dopoldanskem času, v času oseke, ker popoldne te gozdove zalije morje. Naša naloga je bila pobiranje semen, ki rastejo na drevesih, in nato sajenje le teh. Posebnost dreves je ta, da semena, ko so pripravljena, odpadejo od matičnega drevesa in se s koničastim delom zapičijo v tla ter poženejo korenine. Po tej informaciji se pojavi vprašanje, zakaj pa potem sadimo ta drevesa, če so se sposobna sama razmnoževati. Žal se je v naravo vmešal človek, ki je zaradi lesa, posekal ogromno dreves in s tem povzročil naravno katastrofo.

Malo naprej od teh gozdov, kjer smo sadili drevesa, je bila plaža. Naredili smo čistilno akcijo. Z rokavicami in velikimi vrečami smo prečesali celotno plažo in pobrali vse kar ne spada v to okolje. Bili smo pozitivno presenečeni, da so plaže lepo ohranjene in na njih ni bilo veliko smeti. Med nabranimi odpadki smo ločili materiale in nato vso plastiko s kolesi odpeljali v vas, kjer smo jo predali reciklažnemu centru. Lokalni prostovoljci so si zastavili izredno ambiciozen cilj – postaviti koše po vasi, izobraziti ljudi, da te koše uporabljajo in nato poskrbeti za odvoz teh smeti do ustreznih organizacij. Na otoku namreč nimajo organiziranega odvoza odpadkov, kot pri nas v Sloveniji. Poznajo dve opciji  – odpadke zmečejo v luknjo in jih zakopajo ali pa jih skurijo. Dečki pa želijo vaščane ozavestiti o pomembnosti ločevanja odpadkov in recikliranja. In še ena zanimivost, na Zanzibarju so že leta prepovedane plastične vrečke 😉 Bravo Zanzibar!

Vsa dela na taboru sem opravljala z veseljem, v vsem sem videla pozitivno sporočilo, ki me je navdajalo z radostjo. Ampak največ veselja ti prinesejo nasmehi na obrazih otrok. Nikoli ne bom pozabila prvega dne, ko sem na tla pred vhodom z barvicami narisala »avionček« (igra »ristanc«, kjer s kredo narišeš kvadratke v obliki letala in v njih napišeš številke od ena do sedem, nato pa mečeš kamenček in kdor prvi uspešno odskače sedmico, zmaga), in smo se tako skozi igro z otroci učili barv in številk. Nasmehi, veselje in objemi teh otrok, s katerimi smo se igrali, so bili neprecenljivi.

DOLGI POGOVORI POZNO V NOČ

Na taboru spoznaš, kako malo je potrebno, da imaš iskreno lep dan. Da se preveč obremenjujemo s stvarmi, ki nič ne pomenijo, čeprav nas družba prepričuje v njihovo nepogrešljivost. Zsuzsanna iz Madžarske je na taboru uveljavila dober izraz »tehnološki detoks« (odvajanje od tehnologije). V hiši nismo imeli televizije, ne interneta. Ob večerih nismo brskali po telefonih, ampak smo se pogovarjali in opazovali zvezde. Lokalni prostovoljci so nam ob koncu tabora postavili vprašanje, če bi bilo potrebno v hišo uvesti televizijo in internet, na kar smo odločno odgovorili z »ne«. S tehnološkimi motnjami ne bi nikoli spletli tako močnih vezi kot smo jih sicer.

»DALA DALA«

V prostem času smo se večkrat z javnim prevozom, dala dalo, odpeljali do bližnjega glavnega mesta, Stone Town. To so mini avtobusi, ki za majhen denar povezujejo celoten otok. V to ceno ne moreš všteti udobja, saj jih povečini prenatrpajo, ampak do željene destinacije slej kot prej prideš. 🙂 Muhammed nam je prvi dan zaupal najpomembnejše pravilo pri uporabi dala dale : »Najmočnejši se bo peljal, ostali bodo šli peš!« Pri vkrcanju ni nobene milosti – starejši, nosečnice, matere z otroci nimajo nobene prednosti. Če želiš prevoz, uporabi silo in ne popuščaj!

Na eni vožnji z dala dalo je močnejši ženski voznik naročil naj zapusti vozilo, da sta se lahko na njeno mesto usedli dve naši prostovoljki. Dve osebi prineseta več denarja kot ena. Mi se celotne zgodbe nismo niti zavedali, dokler nam je ni prevedel eden od lokalnih prostovoljcev. Jaz sem bila prepričana, da je gospa zapustila dala dalo, ker je prispela do cilja.

ZVRHANI KROŽNIKI

Hiša prostovoljcev je bila naša baza – bili smo v osrčju vasi Maungani, na zahodnem delu otoka, ob glavni cesti za Fumbo. V njej smo tri tedne živeli mednarodni in lokalni prostovoljci. Tuji prostovoljci smo bili vsi iz Evrope, bilo nas je 6 – Slovenka, Madžarka, Italijan, Belgijka in dve Rusinji. Stari smo bili od dvajset do šestinštirideset let. Punce smo bile v večini, ampak samo na mednarodni strani. Lokalni prostovoljci so bili vsi moški, razen dveh punc, ki sta tudi živeli z nami in nam pripravljali hrano. Ime jima je bilo Yumna in Impti. Kuhinja je bila odprta, kuhali sta na ognjišču za hišo. Pripravljali sta lokalne jedi –  chapati (okrogle oblike, kot kruh), pilau (riž z začimbami), biryani (riž z začimbami in omako), katlesi (ocvrte kroglice pire krompirja z začimbami), plantain banane v kokosovem mleku, zelenjavne omake, cassavo (oz. manioko – gomoljnica, ki jo uporabljajo predvsem v revnejših tropskih državah ker je izredno odporna na vremenske razmere), ribe, hobotnice, piščanca, mandazi (podobno cvrtim miškam oz. nepolnjenim krofom) in še bi lahko naštevala. En velik plus tropov je pestra izbira sadja. Povsod okrog nas so rastli kokos, mango, avokado, banane, papaja, lubenice, ni da ni, in to sadje je bilo na naši mizi vsak dan, pri zajtrku ali po kosilu in se jedlo v velikih količinah. 🙂 Hrana na otoku je božanska, s tem smo se strinjali vsi prostovoljci, ne glede na prehrambne navade, med nami so bili namreč tudi vegetarijanci in vegani, pa nihče ni bil nikoli lačen. 😉  

Na otoku poznajo več vrst banan – velike in mini rumene banane, zelene banane Plantain, ki se uporabljajo samo za kuho, ter sladke rdeče banane, ki jih domačini v šali imenujejo »mzungu« (izraz za belega človeka). Zakaj? Ker močno tropsko sonce belim turistom kožo, tako kot bananam, obarva rdeče.  🙂

IZKUŠNJA ZA ŽIVLJENJE

Če si v dvomih, ali se udeležiti mednarodnega tabora ali ne, potem je moj odgovor – JA! Tudi sama sem na začetku kolebala, ampak na srečo sem sprejela najboljšo odločitev v svojem življenju. V tem času sem doživela vzpone in padce, se podala na pot samospoznanja in osebne rasti. Spoznala sem izjemne ljudi – odprte, prijazne, polne različnih življenjskih modrosti, odkrila biser sveta, se naučila marsikatero življenjsko lekcijo (med njimi tudi, da ni pametno uporabljati telefona med vožnjo s kolesom, ker se lahko poškoduješ 🙂 ) in ugotovila, da sem močnejša in sposobnejša kot sem mislila na začetku.

Prostovoljci se ne podamo na pot, z mislijo, da bomo rešili svet, ampak z namenom, da delimo svoje znanje in izkušnje. Z upanjem, da nekomu s svojo prisotnostjo polepšamo dan in da damo ljudem vedeti, da niso sami in da nam ni vseeno za ta svet. Upam, da sem z udeležbo naredila nekaj dobrega in pozitivnega, ter komu dala upanje za boljši jutri. Glede na to, da smo vsi prostovoljci, mednarodni in lokalni še vedno dnevno v stiku, rada verjamem, da smo pustili močan vtis in spletli vezi, ki nas bodo povezovale še v prihodnosti.

One Response to SCI zgodba: ZANZIBAR, šola za vse življenje

  1. Darko Toplak pravi:

    Neva, kapo dol. Zelo mi je všeč to kar si naredila. Tudi sam sem takšen da rad pomagam ljudem. Vesel sem za tvojo izkušnjo.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

By continuing to use the site, you agree to the use of cookies. more information

The cookie settings on this website are set to "allow cookies" to give you the best browsing experience possible. If you continue to use this website without changing your cookie settings or you click "Accept" below then you are consenting to this.

Close