SCI prostovoljski tabori: Pomembno je srce, ne starost

Tomislav »Slavko« Juršič je najstarejši Voluntariatov prostovoljec. Že dolga leta se prek nas udeležuje SCI taborov po Evropi, kot prostovoljec pa je pomagal po vsem svetu, od Avstralije do Havajev in Aljaske. Kljub bogatim izkušnjam in zanimivim zgodbam ostaja skromen, ne mara se izpostavljati, vendar nam ga je uspelo prepričati za pogovor o tem, kaj ga motivira za prostovoljstvo in zakaj priporoča SCI tabore vsem – ne glede na starost.

Ena izmed posebnosti in hkrati prednosti prostovoljskih delovnih taborov organizacije Service Civil International (SCI) je, da med pogoji za prijavo ni starostne omejitve. Zanje se sicer praviloma odločajo mladi med 18. in 30. letom, a neredko se v skupini znajde kdo z daljšo življenjsko in prostovoljsko kilometrino. »Pri nas je bila najstarejša Čehinja, ki je imela 62 let. Ko so ji na matični organizaciji pred prijavo povedali, da so leto prej na tabor poslali 82-letnika, ni več oklevala in na koncu ji res ni bilo žal,« nam je pred časom povedala Gaja, ki je bila poleti na prostovoljskem delovnem taboru v Nemčiji.

Na Voluntariatu je najstarejši prostovoljec, ki smo ga poslali na mednarodni prostovoljski tabor, Slavko, ki niti ne šteje več, koliko taborov ima za seboj. »Nimam preštetih taborov niti ne vodim natančne evidence, po neki grobi oceni jih je bilo že okoli 40,« pravi Kamničan, ki poleg Voluntariata sodeluje še z nekaj drugimi organizacijami, ki jim zaupa. Enkrat se na prostovoljsko delo odpravi z eno, drugič z drugo.

Kateri je bil njegov prvi SCI tabor, ki se ga je udeležil kot prostovoljec? »Oh, to je bilo pa že tako dolgo nazaj, da se niti ne spomnim. To je bilo vsaj 30 let nazaj. Me je pa že od nekdaj veselilo potovati in pomagati. V mladih letih sem bil pri tabornikih in alpinistih, kar mislim, da me je odlično opremilo za življenje,« se je nasmejal.

Pomembna je naloga

Slavko Juršič je bil kot prostovoljec že v Avstraliji, na Havajih, Aljaski, v Združenih državah Amerike, večkrat se je podal na Norveško, še večkrat v Nemčijo, pravzaprav je dal čez že skoraj vso Evropo, redno hodi pomagat tudi v Bosno, kjer je spletel vezi z eno od sirotišnic. »Moj prvi tabor je bil verjetno na Irskem. Tja sem se vedno rad vračal, krasni ljudje,« je še pobrskal po spominu, polnem zgodb z vsega sveta, od obiranja banan do skrbi za ljudi s posebnimi potrebami.

Kako se loti izbire SCI tabora ob tako pestri ponudbi? »Vedno je pomembna naloga, za katero je razpis. Gledam, da gre za koristno delo in zanima me, kakšna skupina ljudi potrebuje pomoč,« je razložil in dodal, da tabore skrbno izbira tudi glede na svoje izkušnje in znanje. Posledično so večinoma povezani z gradnjo in renoviranjem.

Predlani je 68-letni gradbenik na Danskem sodeloval pri obnovi stare kmetije in v Nemčiji znova pomagal v brezdomcem, lani poleti pa je v Avstriji pomagal pri renovaciji Waldorfske šole oziroma vrtca. V te države se zelo rad poda, sploh za Nemce pravi, da imajo najbolje organizirane tabore. Na njih se lahko dela od jutra do večera, da se naloga izpolni kakovostno in v roku, kar mu je zelo všeč.

Vedno je najstarejši

Kakšni so odzivi, ko ga zagleda mladina na taboru? »Malo se smejejo, ampak se vedno potrudim vklopiti. Ne govorim perfektno niti nemško niti angleško, ampak vse se da zmenit, nikoli nisem imel večjih težav.« Na taboru nikoli ni srečal starejšega od sebe, ni pa jih bilo malo v zrelih letih. Sploh v Nemčiji se za prostovoljstvo odločajo starejše ženske, kažejo njegove izkušnje.

Zaradi svojih bogatih izkušenj je na taborih večkrat prisiljen prevzeti koordinacijo. »Zelo rad se učim od drugih, sprejemam nova znanja, žal pa se včasih nimaš od koga. Zadnja leta opažam, da mladi nimajo nobenega uporabnega znanja. Spomnim se punce, ki se je prijavila za delo v kuhinji, a ni znala niti kave skuhat. Jaz sem jo nato učil peči palačinke, da se je nekaj naučila. In prav je, da se učijo, ampak težko je izvesti tabor, če so vsi brez znanja,« je razložil.

Zakaj na tabor?

Ko se zgodi, da organizacija tabora ni najboljša, udeleženci navadno pričakujejo, da bo Slavko kot najstarejši kaj rekel, vendar ne pristaja na to. »Pri taborih ne gre za hotele z zvezdicami ali za nekakšen turistični aranžma, v katerega je vse vključeno. Veliko je improvizacije, zavedati se je treba, da si prišel v ”divjino” in ne moreš pričakovati preveč. Ni vsak za tabor, to je treba poudariti. Treba je znati malo potrpeti in imeti tudi nekaj poguma,« se je še razgovoril Slavko.

Zakaj naj bi se po njegovih besedah sploh odpravili na SCI tabore? »Zato ker tako dobiš izjemno bogate življenjske izkušnje. Vidiš veliko, se kaj novega naučiš, spoznaš ljudi iz drugih kultur, učiš od drugih ljudi, testiraš svoje meje in obzorja se ti razširijo,« je odgovoril prostovoljec, kateremu je tovrstna kombinacija potovanja in pomoči pisana na kožo.

Za prostovoljstvo pravi, da je način drugačnega sveta, ki ga ne dojemajo vsi prav dobro. »Zakaj pomagati nekomu zastonj? Kaj pa imaš od tega?« ga sprašujejo, on pa odgovarja, da nič in veliko. Vidi lepoto v dobrih delih in v tem, da za seboj pušča dobre sledi.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

By continuing to use the site, you agree to the use of cookies. more information

The cookie settings on this website are set to "allow cookies" to give you the best browsing experience possible. If you continue to use this website without changing your cookie settings or you click "Accept" below then you are consenting to this.

Close